Prebujanje
presti niti tej pesmi, saj sploh ne vem,
kako se ji streže, ko pa pokajo pesnici žile
kot zreli pečeni kostanji jeseni.
Zunaj se prebuja pomlad!
Platane krilijo z rokami in zbujajo sonce.
Ob nogah jim šumijo vali gostega morja.
Ladji kodrajo ribe pot po modrosivi poljani.
Zemlja s požegnano vodo že izpareva zeleni obraz.
Nad nas je priplul nabrekel oblak,
z rdečim velom ogrnjen, obut v rožnati čeveljc.
Sonce je zardelo nad žensko golih ramen.
Ribnik lepote umiva jablani dušo.
Poželek v vrtincu brezspolnih slasti.
V pljučih zemlje že cvetijo nasadi.
Neprekosljiva pomlad na pregibu letnega časa.
Na vršičkih vej vstaja življenje.
Brezmejno utripanje in dihanje breze
v lupini izsušene pesti.
Krogla samotna, ki se ji datelj pod jezikom topi.
Prvi poljub predno zdrsne v nepotešene strasti.
Bleščeče roke v mesečini, kakor silhuete deklet.
Z ostrine noža že drsi zaledeneli vid, sluh in ugriz.
V njem se zbujajo drevesa, rože in vrtovi.
Studenec odžeja shirani svet.
Ta večen gost drema v čarni stekleni vitrini vesolja
kot izsušeno telo ženske že skoraj brez krvi.
V njej spregovori rdeče nebo.
Obiskal jo je čistokrvni moški,
preboden v srce s pogledom žarka
iz njenih sončnih ljubeznivih oči.
Bil je kakor pogled na sejalnik otrok.
Odšel je v času, ko ji je obraz ovenel
in se vrnil kot zvok v trebuhu nove rasti.