Kontinuum brez postaje

Sedanji čas je prozoren do dna začetkov, ki so pomenila svetleče ozadje neke nujnosti, ki je nastala sama od sebe. Kot zlata podlaga bizantinskega mozaika neba sanjaču, ki hoče razumeti nedojemljivo sijoče v obraz. Na začetku je bila ničelna točka in praznina, ki je zasvetila slepim očem. Ob gorišču ognjev stoji človek, ki išče izkušnjo presegajočega. Prime kamen in ga vrže v reko in reka odgovarja. Stopi na rob orbite in s svetilko opazuje, kaj je zgoraj in kaj je spodaj. Spozna, da smo na svetu brez zgoraj in brez spodaj. Nebo je obraz brez obličja, ki nima ne starosti, ne let. Predstava brez notranjščine in zunanjščine. Večnost brez rojevanja in nastajanja, ki nima ne mladosti ne starosti, mi izroči ključ, da se odklenem in vstopim v vrtinec svoje zavesti skoz pesem čez prag svojega sna. Rekla sem si: Sem hrepenenje, iščoče pot po sledeh vonja, ki ga ni mogoče ločevati od vonja upanja. Imela sem možnost izbire, da se razumsko podredim povzdignjenosti povabila v življenje in vrednostni izpraznjenosti besed o večnosti skoz lirične zanose in hvalnice, ki zasijejo v mističnem duhu navdiha, kar lahko samo čutim, ne da bi razumela njeno metaforičnost, ki se mi vsiljuje brez odgovorov na vprašanja, na katera ni od nikoder glasu in ušesa dojamejo glas tišine kontinuuma. Večnost je kot vlak s prižganimi lučmi, ki vozi brez prestanka. www.tatjana-malec.si