Na ubežnih krilih vetrov

Jadro srečnih vetrov me je peljalo o Orfejev objem, da bi me pripravil na petje. Če se mojstru petja ni posrečilo spremeniti sveta, se bo morda to posrečilo meni. Sledila sem jutranji svetlini in slišala petje slavčka. Žvrgolel je med vejami dreves. Strmela sem v nebo in videla, kako oblaki trgajo tkanino pogleda in jo na novo tkejo. Navdih je potrkal na vrata neba in zdramil gospodarja v hiši zvezd. S trepetajočo kožo prstov sem se približala pisalu in v besedi občutila težo moči. Tkivo moje pesmi se je izlilo v porečje krvi. Zgodilo se je gibanje, ki daje misliti. Misel je treba razumeti, da bi ji verjeli, a treba je verjeti, da bi misel razumeli. Kar ste v tej pesmi opazili kot manjkajoče, sije izpod živalskega kožuha z veliki očesnimi zrkli, ki kaže na zgodnjega človeka razpirajočega se uma, skozi katerega je iskalcu prihodnosti poniknilo mnogo preteklosti, v katero je vklenjeno veliko večnega. www.tatjana-malec.si