Zakaj moram živeti takšno življenje?

To vpraanje se nam navadno
utrne, kadar si teave v naem ivljenju sledijo ena za drugo. Komaj
smo se izkopali iz ene ali pa e ne, je e na obzorju druga. Občutek
imamo, da se nikamor ne premaknemo, da se je cel svet zarotil proti
nam in da ni nikjer izhoda. Pogledamo naokoli in opazimo same
nasmejane obraze, ter posluamo kaj se lepega dogaja drugim.
Vsi nekaj kupujejo, mi pa imamo finančne teave in si ne moremo ničesar privočiti. Če pa si, pa se na minus na bančnem računu poglobi in s tem tudi na glavobol. Nai odnosi v druini so na dnu, saj ni komunikacije. Nae počutje je obupno, poleg tega pa se zbujajo občutki zavisti, ljubosumja in alosti do vsega, kar opazimo pri drugih. Zakaj se to dogaja ravno nam? Kaj je narobe? Kje se je zataknilo? Zakaj gre drugim vse kot po maslu?
Začnimo pri zadnjem odgovoru. Drugim ne gre vse kot po maslu. Vsakdo ima teave, le mi za njih ne vemo. In če ne vemo, to ne pomeni, da ne obstajajo. Lahko so e teje kot nae, e bolj nereljive, vendar ljudje o njih ne govorijo.
Ko opazujemo druge ljudi, ponavadi naredimo eno ogromno napako, ki pa se je ne zavedamo. Vedno se primerjamo s tistimi, ki jim gre bolje kot nam, ki imajo lepe odnose, bolje finančno stanje, veliko hio, močneje zdravje... In smo e bolj nesrečni, alostni, depresivni, ljubosumni, zavistni.
Sklenimo, da bo od danes naprej drugače. Pomemben je samo en sklep, ena odločitev... in ivljenje bo pripravljeno, da se začne obračati na bolje. To je začetek.
In kaken je ta sklep, odločitev?
Od danes naprej se bomo primerjali samo s tistimi, ki jim gre slabe kot nam.
In teh je verjemite veliko več, kot tistih, ki jim gre bolje. So ljudje, ki so lačni in umirajo zaradi lakote in eje, so teko bolni, so brez strehe nad glavo, so otroci brez starev, so osamljeni stareji... Ko se primerjamo z njimi, kar naenkrat opazimo, kako 'bogati' smo, pa do sedaj tega nismo opazili. iveli smo v svoji mali hiki, ki smo jo sezidali z mislimi in napolnili s pomanjkanjem, nesrečo, jezo...
Bolj ko smo razmiljali o tej hiki, večja je postajala. Sedaj je priel čas, da jo podremo. Podremo jo tako, da začnemo razmiljati o tistih nesrečnih ljudeh, ki jim ne gre tako dobro, kot nam. Na tak način pridemo ven iz te hike. In ko smo zunaj te hike nesreče, kar naenkrat ugotovimo, za kaj vse smo lahko v ivljenju hvaleni.
Pa poglejmo za kaj vse smo lahko hvaleni v ivljenju: imam obe roki in nogi in vse prste na njih (kar ni samoumevno. Kar vpraajte koga na invalidskem vozičku, kaj je najpomembneje v ivljenju), nimam smrtonosne bolezni (pojdite na obisk v onkoloko bolnico in povpraajte kaj je njim najpomembneje v ivljenju), nisem lačen in ejen v primerjavi s tistimi, ki vsakodnevno umirajo zaradi pomanjkanja hrane in vode (leta 2003 je vsak dan v svetu umrlo 25.000 ljudi zaradi lakote).
Imam streho nad glavo, ne tako kot brezdomci, ki v mrzlih zimskih nočeh razmiljajo o e eni lepenki, s katero bi se pokrili, ali tisti, ki jim je neurje odneslo hio. Lahko vidim in sliim, se pogovarjam in podarim nasmeh. Imam slubo, kakrnokoli e in vsak mesec plačo, kakrnokoli e (vpraajte bive Murine delavce, ki so jih odpustili, kaj menijo o slubi-imeli so po 400 eur neto plače).
Hvaleen sem za e en prekrasen sončen dan in sončni zahod in naj se slii e tako bedasto, srečen sem, da lahko plačam polonice. Vzrokov za hvalenost je neteto. Lahko smo hvaleni tudi tistim, ki so gradili ceste, da nam je danes omogočeno hitreje priti iz kraja v kraj; tistim, ki so pripravili hrano v restavraciji, da lahko jemo; tistim, ki so polnili police, da lahko kupujemo. Vse to se nam dandanes zdi samoumevno, vendar, če dobro premislimo, ni.
Kdaj je pravi čas za hvalenost? Najbolj primerno je, da razmiljamo o občutku hvalenosti zvečer, tik preden zaspimo in zjutraj takoj, ko se zbudimo. Če verjamemo v Boga, potem se zahvalimo za vse to njemu. Če o Bogu e nismo razmiljali, potem se zahvalimo ali ivljenju, ali energiji ki bdi nad nami, ali angelom, ali neki duhovni esenci, ali pa samo bodimo hvaleni. Vano je, da hvalenost pride iz srca in da smo pri tem početju iskreni. Hvalenost naj postane naa dnevna navada. Predstavljajmo si dva zaključka dneva. Razmislite, kateri zaključek dneva elite iveti:
1. Tik preden zaspim in takoj ko se zbudim razmiljam o vseh problemih, ki jih imam trenutno v ivljenju. Slikam si jih v najhujih razsenostih, v njihovi skrajni obliki. Razmiljam o vseh pomanjkanjih, o vsem, kar mi povzroča jezo, alost, zavist, ljubosumje. O tem, da nimam denarja, o vseh neuresničenih eljah in kaj vse bi si rad kupil in kako bi bilo lepo, ko bi zadel na loteriji...
Ko razmiljam na ta način, se spanec odplazi proč, v sebi pa prebudim močne negativne občutke, ki povzročijo, da e nekaj ur ne morem zaspati in da se ponoči nervozno prebujam. Zjutraj se malo umirim in bi rad spal, vendar ….treba je v slubo. In dan se nadaljuje z istimi mislimi in občutki, ki jih pridno tkem v e večjo mreo lastnega nezadovoljstva in nesreče. In dan se zopet prevesi v večer in čas je, da vse teave odnesem s seboj v posteljo...in zopet ne morem zaspati..
2. Tik preden zaspim in takoj ko se zbudim razmiljam: Ljubi Bog (lahko ga tudi spustite, če ga e ne poznate in začnete: danes sem hvaleen za lep nasmeh, ki mi ga je poklonil mali otrok; za jabolko, ki mi je bilo podarjeno ravno v trenutku, ko sem bil lačen; za avto, ki ga imam, čeprav je star, pa me kljub temu pripelje kamorkoli elim; da imam obe nogi in roki, da lahko delam in da bom lahko zasluil plačo.
Hvala za otroke, ki jih imam, kakrnikoli e so, imam jih in lahko jih ljubim iz srca; hvala za sončni arek, ki je na hitro pokukal izza deevnih oblakov in hvala, da je moj partner e vedno ob meni, kljub temu, da najin odnos trenutno ni najbolji. In hvala, ker lahko e vedno plačam vse polonice in hvala da lahko skuham kosilo, kljub temu, da je toliko ljudi po svetu lačnih.
Hvala, ker sem veliko bolj srečen, kot tisti, ki so izgubili slubo; ki so imeli včeraj avtomobilsko nesrečo in danes trpijo v bolninici, njihove druine pa doma. Hvala, ker so drevesa obilno rodila in so bili kmetje pridni, da lahko v trgovini kupim sadje. Hvala ker lahko vidim lepoto sončnega zahoda in vem, kakna barva je rdeča.... In počasi, nezavedno potonem v krepčilen spanec do jutra.
Mirni smo, hvaleni, ker smo toliko srečneji in bogateji od drugih. Zjutraj se počasi zbudimo in smo najprej hvaleni za krepčilen spanec in se spomnimo vseh tistih, ki niso imeli tople postelje za počitek in tako nadaljujemo cel dan. V miru, v hvalenosti. In dan se zopet prevesi v večer, ko zopet potonemo v hvalenosti...
Kako elite zaspati, spati in se zbujati? V strahu, alosti, skrbeh, jezi, ljubosumju? Ali v hvalenosti? V negativnih občutkih, v nemiru, ali v pozitivnih občutkih, v miru?
Izbira je vedno naa in samo naa. Nobeden drug je ne more sprejeti namesto nas. Je pa potrebno na začetku malo volje in vztrajnosti. Naj postane hvalenost naa navada, del nas. Ko postane del nas, se nam počasi začne spreminjati na odnos do sveta. Postanemo bolj sprejemljivi, bolj strpni, bolj tolerantni. Postanemo zadovoljni. In e nekaj, hvalenost je pot do notranjega miru, ki se na zunaj kae kot zadovoljstvo. Več hvalenosti prakticiramo, več miru se spuča v nae ivljenje.
Hvalenost je tudi izredno lepa vaja, ko elimo naučiti nao podzavest pozitivnega razmiljanja. Namesto da dovolimo, da se nam po glavi podijo misli o tem, česa vse ne zmoremo in kaj vsega nas je strah, enostavno vadimo tudi čez dan hvalenost. Ko se pogovarjamo s efom in ko nam kae nae pretekle napake, ga ne obsojajmo v mislih, niti ne sebe. Saj za nazaj ne moremo ničesar spremeniti.
Lahko pa se mu v mislih zahvalimo, ker je bil tako pazljiv, da je nae napake odkril in nam jih razloil. S tem nam je dal monost, da se popravimo. In ko smo doma, čeprav se s partnerjem ne pogovarjamo, mu lahko v mislih sporočimo, da ga imamo radi, da nas skrbi za njega. Otroci, čeprav so nesramni v pogovoru, jim lahko v mislih sporočamo, kako zelo globoko so v naem srcu in da delamo vse zaradi čiste ljubezni do njih. Vsaki stvari in vsakemu, ki ga srečamo, lahko v mislih izrekamo besede hvalenosti.
Zanimivo je, da ko hvalenost vadimo dovolj dolgo, eli, da pride na dan, ven iz nas. In predstavljajte si iskrice v očeh in presenečenje, ko si boste vzeli minuto časa in povedali nekomu iz srca, kako zelo ste hvaleni in veseli, ko se je tako zelo potrudil za karkoli e... in predstavljajte si presenečenje, ko se boste lahko naglas zahvalili efu, da vas je opozoril na napake... Če pridejo besede hvalenosti iz srca, bo sogovornik to začutil in bo srečen.
Torej, zakaj moram iveti takno ivljenje? Ali elite odgovor? Če ste prebrali teh par gornjih odstavkov, potem vam je najbr e nekaj malega postalo jasno. Ali je? Ali ste ugotovili, kdo je odgovoren za to, kaj se nam podi v glavi, kdo je odgovoren za nae misli in s tem posledično za nae počutje?
Naredimo zopet majhen preizkus!
Izberimo si en dogodek iz naega ivljenja, tak, kjer se nam je zgodila krivica in postanemo zaradi tega tako jezni, da se nam dvigne zraven e pritisk. No, kar razmiljajmo o tem pet minut, v vsej razsenosti, v vsej krivici, ki se je zgodila.
Po petih minutah naj sledi premor, globoko vdihujemo in izdihujemo in se čez nekaj časa pripravimo na naslednjo vajo. Tokrat izberemo dogodek iz naega ivljenja, ki nam je dal kar največ sreče, veselja, smeha in ljubezni. Vzamemo si pet minut in dogodek podoivimo v vsej veličini.
Ali sedaj vidite razliko? Ali obstaja razlika v naem počutju, če razmiljamo o negativnih rečeh ali pozitivnih? Ali se to odraa v nas? Ali to tudi občutimo? Kdaj se bolje počutimo? Ko razmiljamo o mučnih stvareh in dogodkih in osebah? Ali takrat, ko razmiljamo o svetlih trenutkih, prijetnih osebah, sreči, ljubezni?
V vseh nas se dogaja enako. Če razmiljamo negativno, se počutimo slabo (če razmiljam o alostnih dogodkih, sem alosten; o jeznih-sem jezen; o strahovih- me je strah, itd.). Če pa razmiljamo pozitivno, pa se počutimo dobro (če razmiljam o čem veselem-sem vesel, o ljubezni-ljubim, o srečnih dogodkih-sem srečen).
Ali se strinjate, da je odločitev o čem bomo razmiljali naa? Ali potem dri, da imamo ključ za počutje v naih rokah?
In vendar nekaj v vas kriči, kako naj razmiljam o čem lepem in pozitivnem, če je moje ivljenje ena sama zmeda, polno alosti in krivic. Pa si postavimo naslednje vpraanje: Če ves čas (cele dneve in cele noči) razmiljam o svojih teavah, krivicah, nesrečah....ali bodo kaj manja, ali jih bom reil, ali bodo odla, če se bodo ves čas sukala po glavi, v mislih?
Ne, ostala bodo ista, ali celo večja (ker bodo v mislih zrasle). Zato je pomembno, da ko se teava pojavi, da o njej dobro razmislimo, preudarimo, potegnemo reitve in potem začnemo delati v smeri odreitve. Delamo, garamo toliko časa, dokler teava obstaja. Potem pozabimo. Ostala pa je izkunja, ki jo lahko uporabimo naslednjič.
Če o teavi ves čas razmiljamo, ni manja, temveč večja. Zato je pomembno, da se z neko teavo ne ukvarjamo ves čas, temveč samo na začetku, ko se pojavi. Potem je potrebno delati v smeri reitve teave in misli preusmeriti, da razmiljajo pozitivno in da smo hvaleni.
Pa se zopet malo spraujmo. Po statistiki sodeč, me čaka e xx let ivljenja. Ali jih elim preiveti na točno isti način, kot sem jih preivel do sedaj? Ali elim trpeti, se jeziti, biti alosten (ne meajmo z alovanjem za umrlo osebo), ljubosumen, zavisten, ponosen, jezen, poln strahov? Ali res to elim?
Ali elim v svojem ivljenju občutek notranjega miru, ljubezni, sreče, veselja, smeha, zadovoljstva, hvalenosti?
Kaj si elimo? Odločitev je naa: iveti ivljenje z negativno ali s pozitivno usmeritvijo? Negativno e poznamo. Ali vidite v kaken svet trpljenja nas je pripeljala? In prav nič nas ne stane, da začnemo od tega trenutka naprej s pozitivno usmeritvijo. Je pa res, da je potrebno nekaj napora na miselnem nivoju. Potrebno je naučiti misli, da pozitivno razmiljajo in da so hvalene.
Ko začnete spreminjati svojo usmeritev iz negativne v pozitivno, ne govorite o tem z nikomer. Ljudje ne maramo prijateljev, ki se spreminjajo na bolje. elimo iste nesrečne prijatelje, da se lahko potem mi počutimo, da nam je lepe v ivljenju.
Odločitev je naa.
Pozitivno ali negativno? Mir ali nemir? Zadovoljstvo ali razočaranje?
V pomoč pri spremembi miselnih usmeritev v pozitivno smer naj vam bo moj članek z dne 30.12.2010 z naslovom: Zakaj pozitivno razmiljati?
Naslednjič: Kako na način razmiljanja vpliva na nae finančno stanje
Breda Dular
Vsi nekaj kupujejo, mi pa imamo finančne teave in si ne moremo ničesar privočiti. Če pa si, pa se na minus na bančnem računu poglobi in s tem tudi na glavobol. Nai odnosi v druini so na dnu, saj ni komunikacije. Nae počutje je obupno, poleg tega pa se zbujajo občutki zavisti, ljubosumja in alosti do vsega, kar opazimo pri drugih. Zakaj se to dogaja ravno nam? Kaj je narobe? Kje se je zataknilo? Zakaj gre drugim vse kot po maslu?
Začnimo pri zadnjem odgovoru. Drugim ne gre vse kot po maslu. Vsakdo ima teave, le mi za njih ne vemo. In če ne vemo, to ne pomeni, da ne obstajajo. Lahko so e teje kot nae, e bolj nereljive, vendar ljudje o njih ne govorijo.
Ko opazujemo druge ljudi, ponavadi naredimo eno ogromno napako, ki pa se je ne zavedamo. Vedno se primerjamo s tistimi, ki jim gre bolje kot nam, ki imajo lepe odnose, bolje finančno stanje, veliko hio, močneje zdravje... In smo e bolj nesrečni, alostni, depresivni, ljubosumni, zavistni.
Sklenimo, da bo od danes naprej drugače. Pomemben je samo en sklep, ena odločitev... in ivljenje bo pripravljeno, da se začne obračati na bolje. To je začetek.
In kaken je ta sklep, odločitev?
Od danes naprej se bomo primerjali samo s tistimi, ki jim gre slabe kot nam.
In teh je verjemite veliko več, kot tistih, ki jim gre bolje. So ljudje, ki so lačni in umirajo zaradi lakote in eje, so teko bolni, so brez strehe nad glavo, so otroci brez starev, so osamljeni stareji... Ko se primerjamo z njimi, kar naenkrat opazimo, kako 'bogati' smo, pa do sedaj tega nismo opazili. iveli smo v svoji mali hiki, ki smo jo sezidali z mislimi in napolnili s pomanjkanjem, nesrečo, jezo...
Bolj ko smo razmiljali o tej hiki, večja je postajala. Sedaj je priel čas, da jo podremo. Podremo jo tako, da začnemo razmiljati o tistih nesrečnih ljudeh, ki jim ne gre tako dobro, kot nam. Na tak način pridemo ven iz te hike. In ko smo zunaj te hike nesreče, kar naenkrat ugotovimo, za kaj vse smo lahko v ivljenju hvaleni.
Pa poglejmo za kaj vse smo lahko hvaleni v ivljenju: imam obe roki in nogi in vse prste na njih (kar ni samoumevno. Kar vpraajte koga na invalidskem vozičku, kaj je najpomembneje v ivljenju), nimam smrtonosne bolezni (pojdite na obisk v onkoloko bolnico in povpraajte kaj je njim najpomembneje v ivljenju), nisem lačen in ejen v primerjavi s tistimi, ki vsakodnevno umirajo zaradi pomanjkanja hrane in vode (leta 2003 je vsak dan v svetu umrlo 25.000 ljudi zaradi lakote).
Imam streho nad glavo, ne tako kot brezdomci, ki v mrzlih zimskih nočeh razmiljajo o e eni lepenki, s katero bi se pokrili, ali tisti, ki jim je neurje odneslo hio. Lahko vidim in sliim, se pogovarjam in podarim nasmeh. Imam slubo, kakrnokoli e in vsak mesec plačo, kakrnokoli e (vpraajte bive Murine delavce, ki so jih odpustili, kaj menijo o slubi-imeli so po 400 eur neto plače).
Hvaleen sem za e en prekrasen sončen dan in sončni zahod in naj se slii e tako bedasto, srečen sem, da lahko plačam polonice. Vzrokov za hvalenost je neteto. Lahko smo hvaleni tudi tistim, ki so gradili ceste, da nam je danes omogočeno hitreje priti iz kraja v kraj; tistim, ki so pripravili hrano v restavraciji, da lahko jemo; tistim, ki so polnili police, da lahko kupujemo. Vse to se nam dandanes zdi samoumevno, vendar, če dobro premislimo, ni.
Kdaj je pravi čas za hvalenost? Najbolj primerno je, da razmiljamo o občutku hvalenosti zvečer, tik preden zaspimo in zjutraj takoj, ko se zbudimo. Če verjamemo v Boga, potem se zahvalimo za vse to njemu. Če o Bogu e nismo razmiljali, potem se zahvalimo ali ivljenju, ali energiji ki bdi nad nami, ali angelom, ali neki duhovni esenci, ali pa samo bodimo hvaleni. Vano je, da hvalenost pride iz srca in da smo pri tem početju iskreni. Hvalenost naj postane naa dnevna navada. Predstavljajmo si dva zaključka dneva. Razmislite, kateri zaključek dneva elite iveti:
1. Tik preden zaspim in takoj ko se zbudim razmiljam o vseh problemih, ki jih imam trenutno v ivljenju. Slikam si jih v najhujih razsenostih, v njihovi skrajni obliki. Razmiljam o vseh pomanjkanjih, o vsem, kar mi povzroča jezo, alost, zavist, ljubosumje. O tem, da nimam denarja, o vseh neuresničenih eljah in kaj vse bi si rad kupil in kako bi bilo lepo, ko bi zadel na loteriji...
Ko razmiljam na ta način, se spanec odplazi proč, v sebi pa prebudim močne negativne občutke, ki povzročijo, da e nekaj ur ne morem zaspati in da se ponoči nervozno prebujam. Zjutraj se malo umirim in bi rad spal, vendar ….treba je v slubo. In dan se nadaljuje z istimi mislimi in občutki, ki jih pridno tkem v e večjo mreo lastnega nezadovoljstva in nesreče. In dan se zopet prevesi v večer in čas je, da vse teave odnesem s seboj v posteljo...in zopet ne morem zaspati..
2. Tik preden zaspim in takoj ko se zbudim razmiljam: Ljubi Bog (lahko ga tudi spustite, če ga e ne poznate in začnete: danes sem hvaleen za lep nasmeh, ki mi ga je poklonil mali otrok; za jabolko, ki mi je bilo podarjeno ravno v trenutku, ko sem bil lačen; za avto, ki ga imam, čeprav je star, pa me kljub temu pripelje kamorkoli elim; da imam obe nogi in roki, da lahko delam in da bom lahko zasluil plačo.
Hvala za otroke, ki jih imam, kakrnikoli e so, imam jih in lahko jih ljubim iz srca; hvala za sončni arek, ki je na hitro pokukal izza deevnih oblakov in hvala, da je moj partner e vedno ob meni, kljub temu, da najin odnos trenutno ni najbolji. In hvala, ker lahko e vedno plačam vse polonice in hvala da lahko skuham kosilo, kljub temu, da je toliko ljudi po svetu lačnih.
Hvala, ker sem veliko bolj srečen, kot tisti, ki so izgubili slubo; ki so imeli včeraj avtomobilsko nesrečo in danes trpijo v bolninici, njihove druine pa doma. Hvala, ker so drevesa obilno rodila in so bili kmetje pridni, da lahko v trgovini kupim sadje. Hvala ker lahko vidim lepoto sončnega zahoda in vem, kakna barva je rdeča.... In počasi, nezavedno potonem v krepčilen spanec do jutra.
Mirni smo, hvaleni, ker smo toliko srečneji in bogateji od drugih. Zjutraj se počasi zbudimo in smo najprej hvaleni za krepčilen spanec in se spomnimo vseh tistih, ki niso imeli tople postelje za počitek in tako nadaljujemo cel dan. V miru, v hvalenosti. In dan se zopet prevesi v večer, ko zopet potonemo v hvalenosti...
Kako elite zaspati, spati in se zbujati? V strahu, alosti, skrbeh, jezi, ljubosumju? Ali v hvalenosti? V negativnih občutkih, v nemiru, ali v pozitivnih občutkih, v miru?
Izbira je vedno naa in samo naa. Nobeden drug je ne more sprejeti namesto nas. Je pa potrebno na začetku malo volje in vztrajnosti. Naj postane hvalenost naa navada, del nas. Ko postane del nas, se nam počasi začne spreminjati na odnos do sveta. Postanemo bolj sprejemljivi, bolj strpni, bolj tolerantni. Postanemo zadovoljni. In e nekaj, hvalenost je pot do notranjega miru, ki se na zunaj kae kot zadovoljstvo. Več hvalenosti prakticiramo, več miru se spuča v nae ivljenje.
Hvalenost je tudi izredno lepa vaja, ko elimo naučiti nao podzavest pozitivnega razmiljanja. Namesto da dovolimo, da se nam po glavi podijo misli o tem, česa vse ne zmoremo in kaj vsega nas je strah, enostavno vadimo tudi čez dan hvalenost. Ko se pogovarjamo s efom in ko nam kae nae pretekle napake, ga ne obsojajmo v mislih, niti ne sebe. Saj za nazaj ne moremo ničesar spremeniti.
Lahko pa se mu v mislih zahvalimo, ker je bil tako pazljiv, da je nae napake odkril in nam jih razloil. S tem nam je dal monost, da se popravimo. In ko smo doma, čeprav se s partnerjem ne pogovarjamo, mu lahko v mislih sporočimo, da ga imamo radi, da nas skrbi za njega. Otroci, čeprav so nesramni v pogovoru, jim lahko v mislih sporočamo, kako zelo globoko so v naem srcu in da delamo vse zaradi čiste ljubezni do njih. Vsaki stvari in vsakemu, ki ga srečamo, lahko v mislih izrekamo besede hvalenosti.
Zanimivo je, da ko hvalenost vadimo dovolj dolgo, eli, da pride na dan, ven iz nas. In predstavljajte si iskrice v očeh in presenečenje, ko si boste vzeli minuto časa in povedali nekomu iz srca, kako zelo ste hvaleni in veseli, ko se je tako zelo potrudil za karkoli e... in predstavljajte si presenečenje, ko se boste lahko naglas zahvalili efu, da vas je opozoril na napake... Če pridejo besede hvalenosti iz srca, bo sogovornik to začutil in bo srečen.
Torej, zakaj moram iveti takno ivljenje? Ali elite odgovor? Če ste prebrali teh par gornjih odstavkov, potem vam je najbr e nekaj malega postalo jasno. Ali je? Ali ste ugotovili, kdo je odgovoren za to, kaj se nam podi v glavi, kdo je odgovoren za nae misli in s tem posledično za nae počutje?
Naredimo zopet majhen preizkus!
Izberimo si en dogodek iz naega ivljenja, tak, kjer se nam je zgodila krivica in postanemo zaradi tega tako jezni, da se nam dvigne zraven e pritisk. No, kar razmiljajmo o tem pet minut, v vsej razsenosti, v vsej krivici, ki se je zgodila.
Po petih minutah naj sledi premor, globoko vdihujemo in izdihujemo in se čez nekaj časa pripravimo na naslednjo vajo. Tokrat izberemo dogodek iz naega ivljenja, ki nam je dal kar največ sreče, veselja, smeha in ljubezni. Vzamemo si pet minut in dogodek podoivimo v vsej veličini.
Ali sedaj vidite razliko? Ali obstaja razlika v naem počutju, če razmiljamo o negativnih rečeh ali pozitivnih? Ali se to odraa v nas? Ali to tudi občutimo? Kdaj se bolje počutimo? Ko razmiljamo o mučnih stvareh in dogodkih in osebah? Ali takrat, ko razmiljamo o svetlih trenutkih, prijetnih osebah, sreči, ljubezni?
V vseh nas se dogaja enako. Če razmiljamo negativno, se počutimo slabo (če razmiljam o alostnih dogodkih, sem alosten; o jeznih-sem jezen; o strahovih- me je strah, itd.). Če pa razmiljamo pozitivno, pa se počutimo dobro (če razmiljam o čem veselem-sem vesel, o ljubezni-ljubim, o srečnih dogodkih-sem srečen).
Ali se strinjate, da je odločitev o čem bomo razmiljali naa? Ali potem dri, da imamo ključ za počutje v naih rokah?
In vendar nekaj v vas kriči, kako naj razmiljam o čem lepem in pozitivnem, če je moje ivljenje ena sama zmeda, polno alosti in krivic. Pa si postavimo naslednje vpraanje: Če ves čas (cele dneve in cele noči) razmiljam o svojih teavah, krivicah, nesrečah....ali bodo kaj manja, ali jih bom reil, ali bodo odla, če se bodo ves čas sukala po glavi, v mislih?
Ne, ostala bodo ista, ali celo večja (ker bodo v mislih zrasle). Zato je pomembno, da ko se teava pojavi, da o njej dobro razmislimo, preudarimo, potegnemo reitve in potem začnemo delati v smeri odreitve. Delamo, garamo toliko časa, dokler teava obstaja. Potem pozabimo. Ostala pa je izkunja, ki jo lahko uporabimo naslednjič.
Če o teavi ves čas razmiljamo, ni manja, temveč večja. Zato je pomembno, da se z neko teavo ne ukvarjamo ves čas, temveč samo na začetku, ko se pojavi. Potem je potrebno delati v smeri reitve teave in misli preusmeriti, da razmiljajo pozitivno in da smo hvaleni.
Pa se zopet malo spraujmo. Po statistiki sodeč, me čaka e xx let ivljenja. Ali jih elim preiveti na točno isti način, kot sem jih preivel do sedaj? Ali elim trpeti, se jeziti, biti alosten (ne meajmo z alovanjem za umrlo osebo), ljubosumen, zavisten, ponosen, jezen, poln strahov? Ali res to elim?
Ali elim v svojem ivljenju občutek notranjega miru, ljubezni, sreče, veselja, smeha, zadovoljstva, hvalenosti?
Kaj si elimo? Odločitev je naa: iveti ivljenje z negativno ali s pozitivno usmeritvijo? Negativno e poznamo. Ali vidite v kaken svet trpljenja nas je pripeljala? In prav nič nas ne stane, da začnemo od tega trenutka naprej s pozitivno usmeritvijo. Je pa res, da je potrebno nekaj napora na miselnem nivoju. Potrebno je naučiti misli, da pozitivno razmiljajo in da so hvalene.
Ko začnete spreminjati svojo usmeritev iz negativne v pozitivno, ne govorite o tem z nikomer. Ljudje ne maramo prijateljev, ki se spreminjajo na bolje. elimo iste nesrečne prijatelje, da se lahko potem mi počutimo, da nam je lepe v ivljenju.
Odločitev je naa.
Pozitivno ali negativno? Mir ali nemir? Zadovoljstvo ali razočaranje?
V pomoč pri spremembi miselnih usmeritev v pozitivno smer naj vam bo moj članek z dne 30.12.2010 z naslovom: Zakaj pozitivno razmiljati?
Naslednjič: Kako na način razmiljanja vpliva na nae finančno stanje
Breda Dular