O tem bi govoril čim manj kot se da.
Prvič sem spoznal kaj je neutolažljiva, a vendar pozitivna žalost.
Ne trpinčenje, temveč celotno zavedanje resnice o tem, kaj ti kdo pomeni.
Brez kakršnih koli laži. In primesi.
Obstajajo ljudje, ki to poznajo in tisti ki še nimajo spoznanja o tem.
Kaj naj rečem v slovo mamici, ki je kljub vsem težavam vzgajala nas, sinove in hčerko.
Kratko je ujčkala vnuke, brata in sestre.
Zdaj je odšla.
Žalost pristna iz dna srca in duše, izginja v ljubezni brez kakršnihkoli primesi.
To zadnje, ta mali dar, nezamisljivo mogočen, naj nam bo vsem upanje, popotnica in cilj.
HvalaKategorije
Sorodne objave
Zgodbe iz sebeNovoletna zaobljuba
Ko delamo novoletne zaobljube, gredo nekako tako - letos se vpišem v fitnes, začnem hujšati, neham se prehranjevati s hitro hrano in tako da…
Zgodbe iz sebeModrost stoletnice: Vrt je najboljši terapevt
Piše: Maja Južnič Sotlar v Vivi www.viva.si Preden sem si zlomila nogo, sem vsak dan na vrtu preživela osem ur. Delovno. Obrezovala sem, sad…
Zgodbe iz sebeMoj sostanovalec pajek
V zadnjem desetletju odkrivam in doživljam zanimive drobce iz življenja živali. V mojem stanovanju ne boste našli živalskih jetnikov in z no…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!