Iz mraka

Veter nežno je zavel, skozi to poljano prešel, a mi spati ni pustil, dolgo v noč me šum borovih vej je budil. O, ti kraški svet, ki iz mraka temnega oživiš, svojo čuječnost prebudiš, dolgo v noč ne zaspiš, budiš, o kraški svet, budiš me. Zakaj ne spiš? Zakaj življenje izlivaš v bolečina, šepetajoče praznine, ko te veter premetava, zemlja pa se stresa? Iz mraka je zavil tih, spokojen večer dokler se veter mu ni pridružil, skočil skozi borove veje ter šum, šum življenja povzročil. O, ti kraški svet mar res nikoli ne spiš?