Iz mraka
Veter nežno je zavel,
skozi to poljano prešel,
a mi spati ni pustil,
dolgo v noč me šum
borovih vej je budil.
O, ti kraški svet,
ki iz mraka temnega
oživiš, svojo
čuječnost prebudiš,
dolgo v noč ne zaspiš,
budiš, o kraški svet, budiš me.
Zakaj ne spiš?
Zakaj življenje izlivaš
v bolečina, šepetajoče praznine,
ko te veter premetava,
zemlja pa se stresa?
Iz mraka je zavil
tih, spokojen večer
dokler se veter mu ni pridružil,
skočil skozi borove veje
ter šum, šum življenja povzročil.
O, ti kraški svet
mar res nikoli ne spiš?