Ko je zares dovolj

Peščena ura se ne ustavi. Tudi, ko se razbesni nebo sipki pesek gladko teče, žgoča vest ga nič ne peče. Mehurjaste garje so se gnilo napihnile. Jedkost iz škropilnic že desetletja zaliva tla. Vodna vila si pod vrbo povija opečeno kožo. Opazuje in posluša. Kmetje bijejo plat zvona. Pozeba, suša, toča, morda pride še poplav moča. Brez strupov ne morejo pridelovati. Tako trdijo, tako so jih naučili. Narava pa pravi in kaže drugače. Ječanje spreminja v peklenski orkan. Vsi bi mu radi pobegnili. Vinograde, polja, nasade dreves, pokrivajo z mrežasto žico. Zavijajo grede v folije, vodo z ožgano dušo jim vodijo v namakalnih sistemih. Jedkost iz škropilnic se je oprijela premnogih rok in zaslepila srčni izhod. Kdaj bo popustila? Tudi, ko je zares dovolj, se peščena ura ne ustavi. Tudi, ko se razbesni nebo sipki pesek gladko teče, žgoča vest ga nič ne peče.