Pravljica (Sezona II, pt. I)
Pravljica (Sezona II, pt. I)
Odprla svoje je oči,
Cel svet v drugi zdaj je luči.
Lepota v čaru je noči,
A srce se nič več ne muči.
V glavi tiščijo jo vsi ti spomini,
Nekdanji ljubimci v svoji intimi,
A eden je tisti, ki zdaj pred očmi
V svoji lepoti vzravnano stoji.
Konja kopita odzvanjajo zunaj,
Mesto čarobno, v noči nemirno.
Vleče jo ven, v tlakovano sivino,
Vleče jo ven, v krvavo rdečino.
V meglici vročice po mestu hiti,
V prstih srbečica, potrebna je kri.
Noče, a mora... Hoče, ne sme...
Potreba močnejša je zdaj že od nje.
V zavesti norost, v očeh zdaj le ogenj,
Misli pretoka več ni, le nagon.
Vidi gospoda v temi, zgrmi nadenj,
Usta se sama odpro... sliši zvon.
Razcepljena med seboj je in NJO,
Pogleda v daljavo, kjer svita se dan.
Razum ji preplavi strah nepoznan,
Steče, dokler še ni prepoznó...