Po osvoboditvi

Duša odlaga težo. Zavija jo v sanje in jim pusti, da se me dotaknejo, da sprožijo stik s spominom, z občutkom in da jih zatem položim k počitku. Doživim se zgrbljeno pod kruto težo spominov, obkrožena s senčnim prepletom spačenih in zahrbtnih ubijalcev moje ustvarjalne sočnosti. Biseri moje duše so jih namamili v pohlepne nakane. Prišli so oblečeni v ovčje kožuhe, maskastih lic in sprijenih vab, ki so me klicale v objem njihovih ovčjih kož. Pod njimi so se skrivali kradljivi vampirji, lačni plena in plenilske pojedine. Njihova bližina me je zbudila, bila sem sledilka dušne obrambe v popolnem načrtu. Divjina v meni se je razdivjala, jim zmešala sledi v načrtih, poplavila in spremenila je pokrajino, nasula je peska v njihov mehanizem, navalila je skal v njihove čevlje in jih pustila ujete v lastne pasti. Pobrala sem vse svoje bisere in stekla vstran, v drugo smer. Goreča teža v prsih skeli, ko vstajajo slike spominov. Objemam občutke in se tolažim. Odložim balast, ki me je izmučil, potopim ga v morsko globino, napojim se z zvezdno milino, z izcelilno tišino, z dihanjem, z mirom, s krepčilno masažo vonja po sivki in z metinim čajem. V naročju olajšane duše svobodna pripravljam nov porod njenih zakladov.