Delo in igra

Pognala sem korenine, globoko, v središče Zemlje. Viharji me ne zamajejo. Pognala sem svoje veje, visoko proti nebu. Svetlobo lovim v svojo krošnjo. V njej gnezdijo ptiči in me učijo leteti, dojeti prostranost, širino, neskončnost in videti svet iz višine. Zrastla so mi angelska krila, objemajo me, ščitijo me, z njimi lahko poletim kamor hočem. Letim, tu in tam v sončno zarjo, potem, ko opravim vso svoje delo, ko nahranim svoje drevo, ko v svoje cvetne brazde sprejmem pelod, ko odcvetim v plodiče, ko rodim obilno bero hranljivih plodov, ko jih oberem, ko se nahranim in ko pospravim viške. Takrat se naslonim na svoje drevo, in si hvaležno odpočijem. Razprem angelska krila in poletim v sončno zarjo. Po njen poljub, po njen navdih, po iskre svetlobe, po objem v mehko naročje, po ode ljubezni do sebe in do Sveta.