Sever in jug

Odneslo me je na severni pol. V preteklost, razpletat prepletene vzorce, pometat nesnago, pokopat mrtve in osvobodit žive. Odneslo me je na severni pol. Ledene plošče plavajoče drsijo okoli moje ladje. Ledene gore kipijo v nebo, s svojimi ostrimi robovi varujejo svoj jekleni hlad. Ledene plošče plavajoče drsijo okoli moje ladje. Zamrznjena čustva iz skrinje davnine so ji obdrgnila boke. Preveč sem se že mudila v ledenem kraljestvu preteklosti. Ledene plošče plavajoče drsijo okoli moje ladje. Otroška nemoč je postala objestna. Drgeče v mrazu, trepeče, trpi, a bi še kar bila tukaj. Odnesem jo in jo pogrejem v objemu. Dovolj je bilo, v teh vodah je mrzlo in sivo. Ledene plošče plavajoče drsijo okoli moje ladje. Pustim ladjo, da drsi med njimi, da jo tok vodi iz ledenice, tja, kjer ima to življenje svoje pravice. Občutim razklenjen otroški objem, spustil je priklenjenost na bolečino. Navado, ki je v podzemlju rezala korenine hranljivim upom in puščala rast strahov s strupom. Jemala je prostor temu življenju, ustvarjala je bolečino. Po čiščenju sem naredila pogreb. Prejšnje življenje je mimo. Plujem na jug in ne gledam nazaj. Zdaj je na meni, da zakurim ogenj, da nastavim leče in v njih pomnožim moč sončnih žarkov sreče.