Večna skrivnost

Le kod bi jemal modrosti, da njimi bi prikril norosti, razkril z njimi um in razum, še z bebci sklenil sporazum… Da zloba človeka ne pozna meja, človek že v vojni, v bojih spozna, kjer življenje malo, nič ne pomeni, ob veri v Boga se kaj malo se zmeni… Če pesnica razkosa, ji odstrani glavo, pa čeprav ta je ta pred leti poginila, bila že mumificirana, posušena, zmeda, jo zažge in potem to v pesmi to opeva… Nato se citre v njej oglasijo, zazvenijo zvok piščali njeno notranjost pomirijo, kako občutila bo lepoto, njih zvok, za večno ostala vsem bo skrivnost… Odsev