Moj sostanovalec pajek

V zadnjem desetletju odkrivam in doživljam zanimive drobce iz življenja živali. V mojem stanovanju ne boste našli živalskih jetnikov in z nobene stene ne straši rogovje plemenitih živali, pokončanih iz zasede. Nikjer ni nobenega odličja za živalsko dresuro in odvzeto živali lastno značilnost. Dolgo je bil le pajek moj sostanovalec. Povsem neviden se mi ni nikoli pokazal. Neumna in nevedna - kot sem nekoč bila - bi dozdevnega nadležneža morda kmalu pokončala. Vedel je zame, a me ni z ničimer vznemirjal. Po kotih ni bilo pajčevin in vanje ulovljenih muh, mušic ali komarjev. Da živi ob meni, sem ugotavljala le ob sesanju tal s sesalnikom, ko sem v vedno istem kotu ob regalu odkrivala komaj opazno pajčevinasto mrežo. Pajek je mirno sprejel moje občasno uničenje njegove lepljive mojstrovine, jaz pa nisem drezala za njim za pohištvom, da bi ga pregnala iz varnega kotička. Neko nedeljo sem daleč od doma znancem pripovedovala o najinem sobivanju in da bi ga prav rada kdaj videla. Že ob naslednjem čiščenju tal sem ga presenečena opazila na steni v bližini njegovega skrivališča. In že ga je naslednji trenutek sesalna cev posesala. Še danes me je te neprevidnosti sram. Meni na ljubo je prišel na svetlo, zaupal mi je, jaz pa se nisem odzvala prav. Naslednji pajek si je poiskal svoj dom v skritem kuhinjskem kotu. Nad njim se nisem več spozabila. Ne vem, ali je tam drugi ali že tretji pajek; morda nevidno živi z mano cela pajkova družina. Čas kuhinjskega dela smo si pametno razdelili – brez pogojev, pogodb in prič. Za vsako sožitje zadošča le malo strpnosti in ljubezni.