So nastale v moji glavi,
vedno divjajo nekje v višavi.
Skoraj jih moram potiho utišat,
da mi rime ne uidejo skozi usta.
Počasi jih nizam, dan za dnem,
kreiram v nočeh.
Dokler v kakšnih toplih poletnih dneh,
čisto počasi, muzaje korakajo
preko mojih prstov, na papir.
Tam se zlijejo z belino,
včasih kriče, večinoma potiho,
želijo, hočejo nekaj povedati,
vsem vam in meni sami,
saj se v globočinah še vedno skriva
nekaj nerazumevajočega,
zamolčanega, kar je še
v duši ostalega.
Martina ŽižmondKategorije
Sorodne objave
PoezijaDanes je dan
Prav danes je dan za vrsto vprašanj, da Ti predano in zavestno sledim, se o čem poučim, kaj spremenim. Danes je dan, ko ne morem zabresti v…
PoezijaČustva
Dve rastlini, Med seboj oddaljeni, Ki se čutita v korenini, Dve duši za ostale pozabljeni, Skupaj v bolečini, Nedotaknjeni in tako ranljivi,…
PoezijaTako pač je
Poslušam mnenja, kritiziranje ne pojenja, vsak ima svoj prav, to ni nikakršen bau bau. A nekateri je to premalo, kritizirajo vsako šalo, dal…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!