Iz dotika zvezd pridemo na realna tla

Revna je ljubezen v kateri ni Boga, čeprav se kdaj počuti in vede, kot da je najbogatejša na svetu. V resnici so to zelo male in enostavne stvari, le iz vsega srca jih imaš rad. Tebi in zate so postale zato velike. Zato tako blestijo. Vendar, ko jih dosežeš in izgine ves lažni sijaj, se izkaže tudi, če si sposoben iskrene ljubezni in ali si res bolj iskreno imel rad njih, kot pa lastno namišljeno sliko o njihovi popolnosti. Nihče ne more vedeti kaj ljubezen je, dokler je popolnoma ne spozna. Redki so jo v celoti spoznali in zaživeli iz nje bistva, pa čeprav so o njej bile napisane cele knjige. Pri zaljubljenosti brez pravih spoznanj, človek navadno vidi le svojo lastno verzijo ljubezni, kot taka pa mnogim prinese veliko užitkov, pa tudi žalosti, pri vsem tem pa je mogoče najbolj usodno in najzmotnejše to, ko takrat mislimo, da ima ta ljubezen kaj več skupnega z ljubeznijo, kot virom življenja, kot vsaka druga zabloda. Ker zmotno mislimo, jo skušamo priporočati kot tako viru življenja, ker se nam zdi tako »popolna«, pa smo seveda zaradi pričakovanj razočarani z odgovorom, ker naša zmota ne more biti poveličana. Od vira življenja smo uslišani edino ob odstopanju od zablod, šele takrat kadar se to da popraviti in vse zablode odpraviti. V nerealni ljubezni se ni težko imeti rad, v realni pa je seveda, če smo za skupaj, potrebno ogromno zvestobe in truda.