Delam, kar mislim, da je prav!
»V osemindvajsetih letih smo sprejeli številne asocialne zakone, ki malemu človeku jemljejo pravice. Ne vemo niti, koliko ljudi je nezavarovanih. Pred tremi leti se je pojavil podatek, da je nezavarovanih približno 50.000 ljudi,« razlaga oseminosemdesetletni zdravnik Aleksander Doplihar, ki je od samega začetka leta 2002 spiritus agens Pro Bono - ambulante in svetovalnice v Ljubljani, ki skrbi za paciente brez zdravstvenega zavarovanja. Do aktualnih vprašanj na področju zdravstvenega sistema ima iskriv, trden in moder odnos.
Kdo je nezavarovan?
Največ novih se rekrutira iz vrst obrtnikov in samozaposlenih, ki ne morejo plačati prispevkov za zdravstveno zavarovanje.
Se ne morejo zavarovati kot občani?
Kot občani se ne morejo zavarovati, ker so obrtniki. Kot obrtnik v težavah ni plačal prispevkov. Ostal je brez zavarovanja. Nima dohodkov. Ne more se prijaviti v socialno zavarovanje, ker je državi dolžan prispevke, ne more se prijaviti za socialno podporo. Ne more se prijaviti kot iskalec zaposlitve, ker je še vedno obrtnik, saj dokler ne plača prispevka, ne more odjaviti obrti. Ne more pravzaprav nič. Da bi država to prikrila, jih zavod za zdravstveno zavarovanje ne vodi v evidenci nezavarovanih, saj bi se s tem število nezavarovanih statistično povečalo, ampak jih vodi posebej kot tiste, ki imajo zavarovanje zamrznjeno. Učinek pa je enak, nimajo pravic, le v drugem stolpcu so zavedeni. Država bi morala nujno zagotoviti - česar nisem zasledil v nobeni napovedi nove vlade - plačilno disciplino. Včasih smo imeli SDK, ki je kontroliral vsako plačilno listo, in če nisi plačal prispevkov, nisi mogel dvigniti denarja za plače. V trenutku, ko smo sprejeli odločitev, da se bo kradlo oziroma privatiziralo, smo morali SDK ukiniti, da je bilo to možno. Še država ne plačuje vedno v rokih opravljenih storitev obrtnikom, ti pa morajo vnaprej plačati davek, material, morajo delo opraviti, potem pa ne dobijo plačila. Jasno, da propadejo.
