Nasilje, ljubezen in svobodna volja 2.del

O miru in ljubezni
Lepo in prav je govoriti o miru in ljubezni in deliti ta občutek z drugimi, ko pa si moramo zagotoviti obstoj in svoj nujni, zdravi egoizem, ko smo v družbi z ljudmi, kakršni so s svojimi navadami in svojo neposredno naravo, ko se srečujemo s svetom nasploh, se srečujemo s silami okrog sebe, ki niso nujno prijazne in ki zahtevajo trezno prisotnost duha, spoznanje sebe in človeka nasploh.

V občutek miru in ljubezni se prikrade tudi samozadovoljstvo, ki ni nič drugega kot egoizem. Ta je sicer nujen, saj gre za občutek v našem sebi, toda dobro je to vedeti, da se ne bi slepili s tem, da širimo mir in ljubezen, čeprav v resnici razgrinjamo krila egoizma svojega čutenja in samozadovoljstva. Človek rad trdi, da ljubi nekoga, dejansko pa ljubi sebe v odnosu do drugega. Edina pot je spoznanje sebe in delovanja na tem temelju. V najstarejših kulturah je bil človek predan religioznim razodetjem. Sledil je volji tega, kar so razodevala ta razodetja. Težil je k temu, da bi ravnal po božji volji ali volji duhovnega sveta. Bil je kolektivno bitje. Razvoj pa ga je vodil k temu, da se je vedno bolj emancipiral, osvobajal od religije in narave. Danes se človek ne čuti kot del sveta, temveč čuti, da je svet zunaj njega, on sam pa je sam svoj svet. Je individualno bitje. To mu omogoča, da je njegova volja svobodna. To ima tudi za civilizacijo in kulturo velike posledice. Noben moralni kodeks, nobeno razodetje, noben zakon ne zavezuje človeka.

O vsem odloča izključno lastno, indivdualno spoznanje. Tudi najbolj splošne in objektivne zakonitosti sveta in življenja zanj niso veljavne, če jih ne spozna s svojo samostojno svobodno voljo. Seveda je izjemno težko v polni meri izpolnjevati to načelo. Iz udobnosti se radi prepuščamo temu, da drugi odločajo za nas. Le kadar smo pritisnjeni ob zid, se temu upremo in uveljavimo svojo voljo. Zato svoboda ni enostavno dana, temveč je v nenehnem nastajanju in zorenju. Edina ovira svobodne volje je človek sam.

Zato razodetja takšne ali drugačne vrste in oznanjevanje novega obdobja ali še tako minuciozno premišljeni pravni zakoni nimajo zaželenega učinka. Spet lahko rečemo, da resnično pomaga le prodorna pot spoznavanja sebe in svojih spoznavnih sposobnosti, ki so sposobnosti mišljenja, čutenja in hotenja. Razumevanje te resnice o človeku in njeno prakticiranje v vsakdanjem življenju je ljubezen.

SE NADALJUJE

Avtor besedila: Samo Simčič
Vir: www.prisluhni.si