Klopotci

S pticami smo si pripravljeni deliti le nebo, ne pa vinogradov in brajd v jesenskem času. Po zakonih življenja je živalim namenjeno vse, kar jim užitnega ponuja narava na našem skupnem planetu. Ljudem, ki ne domujejo najbliže glasnim klopotcem, je njih oglašanje najbrž ljubo slišati. Klopotci pa ne oznanjajo le skorajšnje trgatve in odganjanja ptic, ki jih imamo ljudje za tatinske, ker pozabljamo, da bi brez ptic do gležnjev gazili po žuželkah. Motijo še druge živali, vsem pa oznanjajo nekaj človeške sebičnosti, ko udarjajo svojo pesem, ki pravi: »To je zame, le zame, le zame …« Nekoč so ljudje, zelo povezani z naravo, poljskim in gozdnim živalim radi prepuščali desetino pridelka, npr. nepožeto žito in ostanke sadja na drevju, tudi grmičevje je živalim veliko ponujalo tudi pozimi, dokler z monokulturami ni zavladala agrarna puščava. Tam, kjer spet namerno puščajo nekaj nepožetega žita, da niso živali kar čez noč brez vsega in zbegane še prej komu plen, radostni opažajo, da jim pa zato drugje kaj izredno dobro obrodi, ker so spoštljivi in ljubeči do vseh oblik življenja. Skozi vse leto nam trgovine ponujajo grozdje iz tujine, ki je povsem brez okusa in z ogromnimi pečkami. Veliko kmetij premore hladilnice, a domačega grozdja ni na trgovskih policah niti v jesenskem času, še na tržnicah je prava redkost. Bi se dalo kaj spremeniti? Toliko je slišati o Sloveniji, vinorodni deželi, kar se pozna tudi na številu alkoholikov, za marsikaj prikrajšanih ali uničenih družinah, boleznih in prometnih nesrečah zaradi tovrstne zasvojenosti. Naj bo Slovenija dežela bogate ponudbe zdravega grozdja starih sort za nas in morda še za izvoz, da ne bodo besede o samooskrbi še naprej ostajale le na papirju.