Nova gensko spremenjena žita pomenijo grožnjo za jetra!

Nova gensko spremenjena pšenica vsebuje zaviralca encimov, ki lahko pri ljudeh povzroči trajno poškodbo jeter in celo smrt. Tako se glasi svarilo, ki ga je podal molekularni biolog Jack Heinemann z Univerze Canterbury v Avstraliji. Heinemann je objavil osupljivo znanstveno poročilo, ki podrobno razloži to trditev in zahteva stroge znanstvene teste na živalih, še preden bi začeli takšno pšenico uživati tudi ljudje. 

Kot razlaga, lahko zaviralec encima v tovrstni pšenici napade človeški encim, ki proizvaja glikogen. Potrošniki, ki bi uživali gensko spremenjeno pšenico, bi svoje telo kontaminirali s tem zaviralcem in tako jetrom onemogočili ustvarjanje glikogena – hormonske molekule, ki sodeluje pri uravnavanju presnove krvnega sladkorja. Če se to zgodi, utegne priti do propada jeter. »Odkrili smo, da se lahko molekule, ki so jih v tovrstni pšenici ustvarili z namenom utišanja genov pšenice, povežejo tudi s človeškimi geni in jih utišajo,« je izjavil Heinemann na tiskovni konferenci o gensko spremenjeni pšenici (http://www.youtube.com/watch?v=FI7n_caiTvE).

»Našli smo za več kot 770 strani potencialnih ujemanj med temi geni žita in človeškim genomom. Našli smo tudi več kot ducat ujemanj, ki so obsežna in identična, povrhu pa zadostna, da lahko sprožijo utišanje genov v eksperimentalnih razmerah. Te ugotovitve so popolnoma potrjene. Nobenega dvoma ni, da ta ujemanja obstajajo, s tem pa tudi visoko tveganje. Zato pozivamo k izvajanju obsežnih poskusov, še preden bi tovrstna pšenico dobila dovoljenje o ustreznosti za prehrano ljudi.«

Profesorica Judy Carman, biokemičarka in direktorica IHER, z Univerze Flinders v Adelaidi, pravi: »Če lahko ta zaviralec v človeškem telesu utiša enak tip genov kot v pšenici, to pomeni, da bi otroci, ki bi se rodili s takim genom, umrli že do petega leta starosti, odrasli pa bi bili vse bolj utrujeni, na koncu pa bi zagotovo resno zboleli.« Ob tem še doda: »Preden se sploh približamo kakšnim koli poskusom na ljudeh, je nujno opraviti resne raziskave na živalih in pri tem opazovati, ali se bo njihovo zdravstveno stanje poslabšalo ali ne. Ugotoviti moramo torej, ali genska modifikacija preživi prebavni proces in doseže notranjost živalskega telesa. Vedeti moramo, kako bo to vplivalo na živali. Za ta namen je treba opraviti dolgoročne toksikološke raziskave, s katerimi bomo preverjali dovzetnost za rakave bolezni, reproduktivne težave, alergije …