
Kadar sem žalostna,
jočem ali pojem.
Kadar ne morem
z besedami na dan
ali se naveličam razlagati
svoja občutja, misli, čustva,
pričnem pesniti.
Kadar sem presenečena,
da me najde sreča,
lijem solze ganjenosti.
Kadar sem ponosna, se vzravnam...
Kadar si hočem dati duška
in si zares prisluhniti,
se zamislim,
snujem pesmi svoje duše.
Kadar potrebujem družbo,
če je nimam ob sebi,
se zatopim v knjige,
kjer dobim navdih.
Danijela PremzlKategorije
Sorodne objave
PoezijaDanes je dan
Prav danes je dan za vrsto vprašanj, da Ti predano in zavestno sledim, se o čem poučim, kaj spremenim. Danes je dan, ko ne morem zabresti v…
PoezijaPesmi
So nastale v moji glavi, vedno divjajo nekje v višavi. Skoraj jih moram potiho utišat, da mi rime ne uidejo skozi usta. Počasi jih nizam, da…
PoezijaČustva
Dve rastlini, Med seboj oddaljeni, Ki se čutita v korenini, Dve duši za ostale pozabljeni, Skupaj v bolečini, Nedotaknjeni in tako ranljivi,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!