Cesta mi leti v obraz,
razdalja ni vprašanje,
praznina, mala celica,
topla, edina v trenutku.
Na vetrobranu le odsev,
utrujene, hiteče
sanje o denarju,
prazne marnje.
Utrujene, zadete scene,
dol s ceste,
izven poti,
tam življenje se godi.
Črni nič, bele črte,
kot hudič se mešajo v daljavo,
tam daleč je konec,
začetek poti.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaDanes je dan
Prav danes je dan za vrsto vprašanj, da Ti predano in zavestno sledim, se o čem poučim, kaj spremenim. Danes je dan, ko ne morem zabresti v…
PoezijaPesmi
So nastale v moji glavi, vedno divjajo nekje v višavi. Skoraj jih moram potiho utišat, da mi rime ne uidejo skozi usta. Počasi jih nizam, da…
PoezijaČustva
Dve rastlini, Med seboj oddaljeni, Ki se čutita v korenini, Dve duši za ostale pozabljeni, Skupaj v bolečini, Nedotaknjeni in tako ranljivi,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!