
Imela bi vse,
če bi imela tebe.
In če bi imela vse,
a tebe ne,
nimam potlej nič.
Morda preveč govorim
in si utihnil zato,
ker ne prideš do besede.
Morda govorim premalo
in si utihnil zato,
da bi me poslušal.
Tvoja svoboda mi je sveta,
tvoja načela so nedotakljiva,
tvoja lepota je neminljiva.
Moja molitev se s tvojo zliva.
Moje srce je le do polovice.
Druga polovica tebe kliče.
Pravijo, da z menoj ravnaš
kot v rokavičkah,
pravijo, da sem postala pravi pav,
samo da bi me ti poznal.
Pravijo, da ti nisem več uganka,
a da ti bom zelo težko kdaj več
kot dobra znanka.
Rekli so, da znam tečnariti
in če ne bi bila že odrasla,
bi jih marsikdaj dobila po riti.
Mislijo, da vse verjamem,
a taka sem le na prvi pogled,
vendar pa vse za dobro vzamem,
kar tudi rada priznam.
Pravijo, da sem preveč sama.
Čudijo se mi, da še nisem mama.
Danijela PremzlKategorije
Sorodne objave
PoezijaDanes je dan
Prav danes je dan za vrsto vprašanj, da Ti predano in zavestno sledim, se o čem poučim, kaj spremenim. Danes je dan, ko ne morem zabresti v…
PoezijaPesmi
So nastale v moji glavi, vedno divjajo nekje v višavi. Skoraj jih moram potiho utišat, da mi rime ne uidejo skozi usta. Počasi jih nizam, da…
PoezijaČustva
Dve rastlini, Med seboj oddaljeni, Ki se čutita v korenini, Dve duši za ostale pozabljeni, Skupaj v bolečini, Nedotaknjeni in tako ranljivi,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!