Ponujena dlan,
izpostavljena beseda,
stegujem se za soncem,
doma si že presedam,
ko s stola se na stol presedam.
Tema me že spet lovi
in vedno se zgodi,
da ta, ki pride, spet ni ti.
Če bi smela,
bi ti že povedala,
da sem se marsičemu odpovedala,
da boš vedel,
da moj značaj ni veder,
ker morda preveč molčim
in se skoraj ničesar več pretirano ne veselim.
Danijela PremzlKategorije
Sorodne objave
PoezijaDanes je dan
Prav danes je dan za vrsto vprašanj, da Ti predano in zavestno sledim, se o čem poučim, kaj spremenim. Danes je dan, ko ne morem zabresti v…
PoezijaPesmi
So nastale v moji glavi, vedno divjajo nekje v višavi. Skoraj jih moram potiho utišat, da mi rime ne uidejo skozi usta. Počasi jih nizam, da…
PoezijaČustva
Dve rastlini, Med seboj oddaljeni, Ki se čutita v korenini, Dve duši za ostale pozabljeni, Skupaj v bolečini, Nedotaknjeni in tako ranljivi,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!