Zarja večerna že čopič svoj vleče,
nežno obarva vrhove gora,
vabi prijazno obzorje žareče
sonce zahaja, se tiho smehlja.
Luna je bleda, še barvo dobiva,
saj prebudila se komaj je zdaj.
Gručo otrok na igrišču poziva,
treba domov bo, saj igre je kraj.
Fant in dekle pa takrat se dobita,
in občudujeta sončni zaton,
tesno objeta na klopci sedita,
njun je poljub kakor sladek bonbon.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaDanes je dan
Prav danes je dan za vrsto vprašanj, da Ti predano in zavestno sledim, se o čem poučim, kaj spremenim. Danes je dan, ko ne morem zabresti v…
PoezijaPesmi
So nastale v moji glavi, vedno divjajo nekje v višavi. Skoraj jih moram potiho utišat, da mi rime ne uidejo skozi usta. Počasi jih nizam, da…
PoezijaČustva
Dve rastlini, Med seboj oddaljeni, Ki se čutita v korenini, Dve duši za ostale pozabljeni, Skupaj v bolečini, Nedotaknjeni in tako ranljivi,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!