List za listom

Berem svoje življenje. List za listom. Tu pa tam se še posebej ustavim. Spomin mi odtava v drugi čas. Nenadoma postane vse živo, resno in moje. "To sem jaz," si mislim. "To je moje." "To izhaja iz mene." Bolečina se zbudi. Pogleda me. In jaz njo. Stari znanki sva. Ni nama do prepira. Obe veva, da je najbolje, da pustiva druga drugo pri miru. Vse sva že doživeli skupaj. Najbrž. Nič novega ne moreva storiti druga drugi. Veva, da sva skupaj. Povezani. V neki simbiozi. Ne ravno po lastni izbiri, se zdi..., a na koncu je vendarle jasno, da druga brez druge ne bi bili to, kar sva, brez nje, ne bi bila to - kar sem.