Drevesa v vetru blažijo,
V meni bolečino,
Nocoj mi bele snežinke ne dovolijo,
Da bi utišal sanje,
In skozi majhne špranje,
Uvidim v daljavi upanje.
Danes ne vidim izhoda,
Prespati si želim noč,
Ker če me korak zanese v neznano,
Mi jutri ne bo več dano,
Videti meglico in prostrano obzorje,
Namesto tega bom vdano,
Skoraj obvezno,
V notranjosti razklan,
In povsem trezno,
Strmel bom v brezno svojih spoznanj.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaDanes je dan
Prav danes je dan za vrsto vprašanj, da Ti predano in zavestno sledim, se o čem poučim, kaj spremenim. Danes je dan, ko ne morem zabresti v…
PoezijaPesmi
So nastale v moji glavi, vedno divjajo nekje v višavi. Skoraj jih moram potiho utišat, da mi rime ne uidejo skozi usta. Počasi jih nizam, da…
PoezijaČustva
Dve rastlini, Med seboj oddaljeni, Ki se čutita v korenini, Dve duši za ostale pozabljeni, Skupaj v bolečini, Nedotaknjeni in tako ranljivi,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!