Vračamo se v rožnato modrino
Premikamo se skozi snov.
V satovje vesolja.
Potujemo med zvezdami in temo.
S povečano energijo delcev na poti.
Ponižno polzimo proti rdečemu,
kjer se iz darežljivih rok
in ugaslih zarij rojeva novo življenje.
Valovne fronte modrine.
Trki svinčenih jonov.
Vsa sem ožarjena z nevidnim.
Vračamo se v rožnato modrino.
V sanje k izviru, k spečim barvam neba,
ki vedo za svoje upepeljeno življenje.
Medtem na velikem hadronskem trkalniku
LHC v Cernu obujajo ugasle sanje.
Se prižiga modrina, v ptičjem perju luč.
Tišina rož na velikih planjavah razpok.
Darila jutranjih zarji.
Med jatami svinčenih snovi
se mi zvezde smejijo v očeh.
Človek. Um. Razum.
Poplava besed v obroču prevodnih magnetov.
Kot ljubimca potujeta s svetlobno hitrostjo.
Ljubezen je kot trkalnik.
Vse si je tako podobno!
Tu in tam.
Vsi smo iz iste snovi.
www.tatjana-malec.si