Premikamo se skozi snov.
V satovje vesolja.
Potujemo med zvezdami in temo.
S povečano energijo delcev na poti.
Ponižno polzimo proti rdečemu,
kjer se iz darežljivih rok
in ugaslih zarij rojeva novo življenje.
Valovne fronte modrine.
Trki svinčenih jonov.
Vsa sem ožarjena z nevidnim.
Vračamo se v rožnato modrino.
V sanje k izviru, k spečim barvam neba,
ki vedo za svoje upepeljeno življenje.
Medtem na velikem hadronskem trkalniku
LHC v Cernu obujajo ugasle sanje.
Se prižiga modrina, v ptičjem perju luč.
Tišina rož na velikih planjavah razpok.
Darila jutranjih zarji.
Med jatami svinčenih snovi
se mi zvezde smejijo v očeh.
Človek. Um. Razum.
Poplava besed v obroču prevodnih magnetov.
Kot ljubimca potujeta s svetlobno hitrostjo.
Ljubezen je kot trkalnik.
Vse si je tako podobno!
Tu in tam.
Vsi smo iz iste snovi.
www.tatjana-malec.siKategorije
Sorodne objave
PoezijaDanes je dan
Prav danes je dan za vrsto vprašanj, da Ti predano in zavestno sledim, se o čem poučim, kaj spremenim. Danes je dan, ko ne morem zabresti v…
PoezijaPesmi
So nastale v moji glavi, vedno divjajo nekje v višavi. Skoraj jih moram potiho utišat, da mi rime ne uidejo skozi usta. Počasi jih nizam, da…
PoezijaČustva
Dve rastlini, Med seboj oddaljeni, Ki se čutita v korenini, Dve duši za ostale pozabljeni, Skupaj v bolečini, Nedotaknjeni in tako ranljivi,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!