Med fikcijo in resničnostjo

Kdo pravi, da je to stanje planeta zajamčeno. Zavezani smo gibanju in spreminjanju. Pridobivamo duha, a izgubljamo telo. Vse manjši in manjši smo z vse večjo glavo. Izurjeni v delovanju, brez učinkov iluzij odhajamo. Kar je trenutek ljubezni mojstrsko zaoblil, se odpre in iztisne iz ovoja telesa kot igra svetlobe. Nepojasnjeno in nerazložljivo. Harmonično ustvarjeno in minljivo s trpkim okusom nikogaršnjega časa. Zamislite si prigodo izginotja sveta. Simulacijo neskončne tišine. Utišanje angelskih fanfar na skalnem zavetju domišljije barvno rafiniranih tihožitij nebes. Na stežaj so odprta vrata v večnost. Na nebu zmedeno plavajo zvezde. Po poteh razbičanega krika vsemirja, kjer boleha človek, so se ohranili refleksi teme. S soljo obrobljeni pogledi napenjajo lok zenic v metafizično strukturo skrivnosti. Rob sveta ni več viden. Vse kasni v zapoznelem nastajanju. Amfiteater minevanja se spreminja v nano delce, v fosile z barvno zazrtostjo v novo življenje. Svet je v razpadanju. Realnost razpada. Poti so neprehodne, da bi človek izstopi iz stanja trojanske zavesti. Vsaka resničnost ima svoj horizont, sofistično razsvetljenje, novo dimenzijo. Z mehkobo abstraktnih učinkov časa nam Rimska cesta beži izpred oči. Vse ker je, se je usodno nekoč že zgodilo. Pepel ima določen namen. Vse manjši smo, z vse večjo glavo. www.tatjana-malec.si