Prostorsko časovni kontinuum

Kako nastaja vesolje? Nikakor ne samo od sebe. Izhaja iz moralnega jedra, ki je preživelo smrt ob velikem poku. Duh kot varuh planetarnega reda je ob poku obvladal svojo silo in podredil nadzoru vse planete. Duh je notranji vid, globinsko gledanje skozi materijo, oblečen v alegorijo nevidnih zakonitosti, ki so luč astralnih teles, sile, ki imajo duhovne oči. So karma zaslug in karma dolgov. Učinek vzroka in posledic. Ob neprenehnih pokih nastaja Multiuniverzum z neskončnim številom galaksij in svetov. Obstaja večna luč nezaznamovane zavesti, ki je varuh vesolja, brez meja in časa. Nevidni duh, demiurg Univerzuma ni ne bog, ne matematična entiteta, niti računalniška simulacija. Je fiksna resničnost v peti dimenziji, brez preteklosti in brez prihodnosti. Stanje bivanja edinega boga, ki nima oblike, ne merilca časa. Porodil je samega sebe brez oploditve. Nič se ne more roditi, kar ni bilo prej položeno v kal trenutka, ki sproži večni ples stvari in vesoljni red. Nekatere stvari se nikoli niso začele in nikoli se ne bodo končale. Nimajo začetka in nimajo konca. So stanje bivanja v neskončnosti. Piščanec ne more biti pred jajcem. Duh višje oblike se spušča navzdol in sproža evolucijo, ki je materija, telo in skleda duha, ki se ob smrti telesa razreši in zlije v eno. Eksplozivna mešanica neobvladljive človeške jeze, vojne, zlo in kaos uniči samo sebe po naravi stvari duhovnega astralnega reda, nakar v ritmu z zvezdami zaplešejo vile, škrati, rusalke in ljudje svoj planetarni ples. Brez začetka in konca. www.tatjana-malec.si