Globoko v sebi se nasmehnem,
ker vem, kaj je to ljubezen.
Ostala je neomadeževana,
nikoli nisem je priznala.
Bilo je lepo kakor pesem,
dokler je iz mene izžarevala,
a tedaj nisem ust odprla,
da bi jo izpela.
Bilo je sveto čustvo,
nedotaknjeno je moralo ostati,
da mi ni potrebno zdaj
za nazaj obžalovati.
Danijela PremzlKategorije
Sorodne objave
PoezijaDanes je dan
Prav danes je dan za vrsto vprašanj, da Ti predano in zavestno sledim, se o čem poučim, kaj spremenim. Danes je dan, ko ne morem zabresti v…
PoezijaPesmi
So nastale v moji glavi, vedno divjajo nekje v višavi. Skoraj jih moram potiho utišat, da mi rime ne uidejo skozi usta. Počasi jih nizam, da…
PoezijaČustva
Dve rastlini, Med seboj oddaljeni, Ki se čutita v korenini, Dve duši za ostale pozabljeni, Skupaj v bolečini, Nedotaknjeni in tako ranljivi,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!