IN MEMORIAM MIRANU ZUPANČIČU, duhonemu učitelju (1954 - 31.7.2014)

Iz ječe svojega prsnega koša so prihajali k tebi iskalci duha. Bili so kakor saje požara. ki so ga prižgali demoni. Ob bučanju razburkanega morja so se ganljive podobe dvigovale iz silne globine dna in se vzpenjale na visoke čeri. Slišati je bilo krike: Na pomoč! Vsem si ponudil svojo roko, jim drobil verige, obvezoval rane. Vsak razpoložljivi košček kože so ti sneli s telesa, da bi ti segli v dušo. Iz tvoje svetle dlani so sprejemali duhovne darove. Vodil si jih kot Mojzes svoje ljudstvo skozi puščavo, medtem ko je tebe presevala bolezen in te jemala v kraljestvo samote. Na valovih Univerzuma si ustvarjal človeka drugih razsežnosti in izgoreval v plamenih svojega telesa. Ko si klecal pod bolečino in se z očmi obračal v nebo, je vrelec tvojih moči usihal in duhovni blesk je zasijal, ko se je življenje spreminjalo v tanke niti svetlobnega utrinka zvezde. In biserna školjka neba je zaprla svojo lupino do ponovnega rojstva. Zazrti v lesk Rimske ceste prijatelji čakamo na tvojo vrnitev. Dotlej v miru počivaj! Oproščam se ti, če te kdaj nisem razumela. www.tatjana-malec.si