Nož neba,
večer po luni,
hlad in stiska,
razdalja kot olajšanje.
Ne vidim,
ni teme
le noč,
ne slišim,
prazno,
zvokov ni
le glasba.
Korak notri
v prestrašeno juho
med panične cmoke,
obžalovanja mastna
in luknje v spominu.
Za sedmimi
gorami nedorečenega,
kljub morju povedanega,
drobno sonce ždi
za vsak slučaj.
Globoko zunaj
pozabljen vtis,
svetla zima,
okus po kavi,
vonj po doma.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaDanes je dan
Prav danes je dan za vrsto vprašanj, da Ti predano in zavestno sledim, se o čem poučim, kaj spremenim. Danes je dan, ko ne morem zabresti v…
PoezijaPesmi
So nastale v moji glavi, vedno divjajo nekje v višavi. Skoraj jih moram potiho utišat, da mi rime ne uidejo skozi usta. Počasi jih nizam, da…
PoezijaČustva
Dve rastlini, Med seboj oddaljeni, Ki se čutita v korenini, Dve duši za ostale pozabljeni, Skupaj v bolečini, Nedotaknjeni in tako ranljivi,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!