Vpesnjenje časa

Ne more biti vse enako. Na enem mestu lahko sobiva le različno. Enakega enostavno ni in ne more biti. Preteklost je varljivi spomin sedanjosti, dolgotrajna tradicija biti skupaj. Večen prepir. V negaciji spolnitve ciljev, ki niso v naravi človeka. Dediščina učinkuje kot nekaj naravnega, a narava se ne pusti prevarati. Rdečina, vgravirana oznaka zrelega sadeža, ima svoj pomen, svoje pravilo višjega stanja. Nikogar ni več, ki bi zardel od sramu pred grotesknim naličenjem resnice. Dogodki jutrišnjega dne so vidni tukaj in sedaj. Neizmerna je globina poželenja, ki čaka na obed moči z uperjenim kazalcem v zublje gorečega ognja. Pekel ali zabavišče za norost na okopih brezumja. Gre mi na smeh, ko opazujem uganjanje norčij v predstavah, kjer probleme rešujejo z nastavljanjem vagine device nadnaravnim silam, za katere živimo in delamo z verovanjem v moralo, ki človeka vodi za nos! Sebe razglašajo za dobre, modre in pravične. So mar poslednja sodba, ki je vzela v zakup frfotave peruti ptiča, ki bi rad orel postal? Na meji lirike razmišljam o raznih blaznostih, ki jih na lepih ustih učiteljev odkriva intelekt. Slišati je glas, bobnenje votlih besed. Zaznati je molk na učinke škodljivega delovanja. Temina pred očmi, zaraščen kazalec moči v sedanjost, v bivališče domovanja, odtis mrzlega poljuba sence, vonj odmiranja v koreninah, obraščenih z mahovjem iz osojnih in zasenčenih goličav, ki jih sonce obide. Ljubezen in umiranje zapira svoj krog s svinčenim okusom v ustih. Ko spregovori Job, vsi obmolknejo. Dediščina Evrope učinkuje kot nekaj spoznavnega. Je mar to njena kultura ali usoda? www.tatjana-malec.si