Solze Maye

Dežne kaplje hladijo njen obraz z vsakim korakom izgublja se čas brezciljno jo vodi po poti naprej v sebi počasi ne zaznava več mej. Skrivnostne podobe, svet neznan kliče davno pozabljen spomin ji na plan čas, ki neusmiljeno teče mimo nje opominja, da končno se sebe zave. Vstopi v omamne zelene livade gozdove prostrane, zasliši njih glas rojeva svetloba se, nov čas... ...duša prepolna je nade... Pogovor dreves, ki to ni Resnica?... Morda... Se le zdi? Obstaja zares takšen svet čaroben, kot v pesmi poet? So sanje?... Preživo je zanje So želje?... Predaleč jo pelje narava prepolna vprašanj zapelje, vodi jo vstran... Vodi v življenje igrivo zeleno osupne jo močno, iskreno pod krošnjo počiva sedeče ko gozd ji potihem šepeče. Svojo zgodbo pove ji drevo ji žalost povesi pogled in oko po licu se solza ljubezni spusti duša boleča ječí in ihti. Dotakne ljubeče se solze drevo posrka jo vase, zahvali za njo s svojim milim glasom odgovori da neopisne žeje več ne trpi. Dekle pogleda še enkrat drevo spusti solzo ljubeče v slovo še eno kapljo, kolikor le zmore da še kakšno drevo si od žeje opomore. Aljaž Čuden & Mirjana Gabrovec