Veter je utrgal list
z drevesa spominov
in ga prinesel k meni.
List je govoril,
kot si govoril ti,
ko je cvetela pomlad:
Moja punčka zlata,
tako te imam rad.
Potem je utihnil,
kot si utihnil ti.
S solzami v očeh
rotim spomin
naj zbeži.
Toda spomin ostane,
ostane in z mano živi.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaDanes je dan
Prav danes je dan za vrsto vprašanj, da Ti predano in zavestno sledim, se o čem poučim, kaj spremenim. Danes je dan, ko ne morem zabresti v…
PoezijaPesmi
So nastale v moji glavi, vedno divjajo nekje v višavi. Skoraj jih moram potiho utišat, da mi rime ne uidejo skozi usta. Počasi jih nizam, da…
PoezijaČustva
Dve rastlini, Med seboj oddaljeni, Ki se čutita v korenini, Dve duši za ostale pozabljeni, Skupaj v bolečini, Nedotaknjeni in tako ranljivi,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!