Smrt in življenje
sta v meni,
dve neponovljivi podobi
brez obrazov.
Nikoli
ne gledaš jasnih oči,
tu je vedno
- prav vedno -
tema,
vsak hip
prinaša slutnjo,
trepet zraka
nekaj pomeni
in moje telo
drhti
v pričakovanju življenja.
Nekoč
se bo skrčilo
in postalo majhno
in potem nič,
ker nihče
- boga ni -
ne more
ubiti smrti.
Samo ona ve nekaj
- čisto majhna reč -
česar drugi
ne morejo odkriti.
Dva sovražnika
v mojem telesu.
Ne morem ljubiti
smrti.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaDanes je dan
Prav danes je dan za vrsto vprašanj, da Ti predano in zavestno sledim, se o čem poučim, kaj spremenim. Danes je dan, ko ne morem zabresti v…
PoezijaPesmi
So nastale v moji glavi, vedno divjajo nekje v višavi. Skoraj jih moram potiho utišat, da mi rime ne uidejo skozi usta. Počasi jih nizam, da…
PoezijaČustva
Dve rastlini, Med seboj oddaljeni, Ki se čutita v korenini, Dve duši za ostale pozabljeni, Skupaj v bolečini, Nedotaknjeni in tako ranljivi,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!