
Zmoreš izliti srce tudi, ko najbolj boli.
Si dovoliš čutiti igle, ki prebadajo tvojo kri.
Ne vedo drugi, koliko umetnosti nosi tvoje srce.
Se poigravati z mislijo, da lahko si buden, ko vse v tebi spi.
Jokati v smehu ali se smehljati v joku in upati, da se vsem še isto zdi.
Na kakšen tih dan zavre kri v meni, skušaš jo ohladiti z ledenimi besedami.
Četudi ne nosim srca v glavi in duše v rokah, čutim pa solze polzeti v notranjosti najinih teles.
Lahko še vedno poslušaš tih zven dežja, te še vedno nosi vonj poletja najinega.
Boš upal, da sanjaš, ko gledal me boš drugje, boš sanjal, da upaš, da pojavim se še kje.
Oceani iskrenosti in valovi poštenja naj naju oba potegnejo vase ter pustijo v trenutku, trenutku resnice.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaDanes je dan
Prav danes je dan za vrsto vprašanj, da Ti predano in zavestno sledim, se o čem poučim, kaj spremenim. Danes je dan, ko ne morem zabresti v…
PoezijaPesmi
So nastale v moji glavi, vedno divjajo nekje v višavi. Skoraj jih moram potiho utišat, da mi rime ne uidejo skozi usta. Počasi jih nizam, da…
PoezijaČustva
Dve rastlini, Med seboj oddaljeni, Ki se čutita v korenini, Dve duši za ostale pozabljeni, Skupaj v bolečini, Nedotaknjeni in tako ranljivi,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!