Dve drobni ptici, kakor v letu letita svoj let.
Žvrgolita svojo pesem, v nebo. Slišim. On posluša.
Dve drobni ptici, ena žvrgoli še posebej lepo.
To je ona, lepa ptička, v sonce odpira svoj kljun.
S kljunčkom ga kljunčka in žvrgoleče ga čisti.
On se šopiri in jo s kljunčkom ljubi, tako zeloo.
Žvrgole poletita, vsak svojo pot odletita.
Pa pride vihar in veter zapiha. Črni oblaki in tema.
Iz neba pade beli sneg.
Bela svetloba, prežene temo, ptiček jo išče.
Pa je ne najde. Z zamrznjenim kljunčkom ne more zapeti.
On pa tega ne more dojeti.
Nič žvrgolenja, ko jo zagleda, ga maček razje.
Ona bi dvignila glavo k njemu, a ga poje.
Ona se skrivoma v kot zavleče. Sama umre.
O ti tema, si boljša bila, kot belina novozapadlega snega.
VanjaKategorije
Sorodne objave
PoezijaDanes je dan
Prav danes je dan za vrsto vprašanj, da Ti predano in zavestno sledim, se o čem poučim, kaj spremenim. Danes je dan, ko ne morem zabresti v…
PoezijaPesmi
So nastale v moji glavi, vedno divjajo nekje v višavi. Skoraj jih moram potiho utišat, da mi rime ne uidejo skozi usta. Počasi jih nizam, da…
PoezijaČustva
Dve rastlini, Med seboj oddaljeni, Ki se čutita v korenini, Dve duši za ostale pozabljeni, Skupaj v bolečini, Nedotaknjeni in tako ranljivi,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!