Ribe niso postna hrana,
niso jed čutečega človeka,
zato nič za petek ali svetek
naj ne ujame se na trnek.
Naj le bodo neuporabne
vabe, mreže in harpune,
kitolovke pa sramota
in akvarij nikomur ječa.
Ribe nikoli ne kričijo,
a nasilne smrti se bojijo,
bolečino občutijo in strah,
njih groze pa ljudem ni mar.
Mnogi še vodni živelj lovijo
in se ženske z biseri krasijo,
bogati darovi polja, vrtov
takšnim še niso dovolj.
Ribja jata, skupnost zgledna,
naj ostane skupaj vsa,
tebe, človek, medse vabi,
poln ljubezni se ji pridruži.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaDanes je dan
Prav danes je dan za vrsto vprašanj, da Ti predano in zavestno sledim, se o čem poučim, kaj spremenim. Danes je dan, ko ne morem zabresti v…
PoezijaPesmi
So nastale v moji glavi, vedno divjajo nekje v višavi. Skoraj jih moram potiho utišat, da mi rime ne uidejo skozi usta. Počasi jih nizam, da…
PoezijaČustva
Dve rastlini, Med seboj oddaljeni, Ki se čutita v korenini, Dve duši za ostale pozabljeni, Skupaj v bolečini, Nedotaknjeni in tako ranljivi,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!