Sunjata

Noč umira, spomini plešejo, temne sence me obdajajo srce je prazno, hladno novo jutro se budi. Sedim na bregu reke in jočem... A reka tiho teče. Sonce sije in posijalo je tudi v moje srce, posijalo je na spomine, ki kakor led zamrznjeni leže v njem in jih stopilo. In z novim jutrom se je rodila bolečina... Kaj sem JAZ, sem mar bolečina, v čem je smisel moje srce? KDO sem JAZ, kje si ljubezen sem jaz sploh kdo mar BOG sploh je? In reka teče , teče in mi šepeče: spusti vame zdaj spomine , naj v valovih se stope, reši zdaj se bolečinein odpusti vsem solze odpovej se hrepenenju in pozabi na želje daj prepusti mi samoto, daj srce mi , čustva , VSE... In , kot dežne kaplje, mi po licih spolzijo solze in se združijo s kapljicami reke... In reka tiho teče in mi šepeče: daj mi še to , kar misliš da ti ti da še imaš, daj mi svoj JAZ! Bilo je julijsko jutro in s prvim ptičjim petjem se je rodil čist , sončen dan in reka teče, teče... vse je tiho vse je mirno- na bregu ni nikogar je le s soncem obsijan... Vse je isto vse je ENO le gladina reke je narasla... ARELENA