
Stal sem sredi polja,
Na koncu jase,
In se oziral na pretekle čase,
Drevesa, na katera sem tako rad plezal,
In zaprašene ceste,
Dolge kilometre v iskanju sebe,
In bolj, ko sem sanjal,
Bolj sem se zavedal,
Da pogrešam, tiste trenutke,
Brez telefonov, nepotrebnih pogovorov,
In zlate tišine,
Prepotrebne miline,
Prijetne pogovore v krogu najdražjih,
Prijateljev, bratov in sester,
Iskrene poglede, ki si jih začutil na koži,
Tega ni več, zamenjale so jih puste besede,
Prazni pogledi preko ramena,
Negodovanja o enem in drugem,
Slabe novice, ki jih vsiljujejo na vsakem koraku,
Informacije, dezinformacije,
Ki nam jih podtikajo,
Po naših podatkih stikajo,
V vse se vtikajo,
Nam ukazujejo,
In pravijo,
Kaj je prav in kaj ni,
Se sprašujem,
Kako naj človek sploh živi,
Kako naj najde svojo resnico,
Katera je tista polica,
Na katero je sebe nekoč odložil.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaDanes je dan
Prav danes je dan za vrsto vprašanj, da Ti predano in zavestno sledim, se o čem poučim, kaj spremenim. Danes je dan, ko ne morem zabresti v…
PoezijaPesmi
So nastale v moji glavi, vedno divjajo nekje v višavi. Skoraj jih moram potiho utišat, da mi rime ne uidejo skozi usta. Počasi jih nizam, da…
PoezijaČustva
Dve rastlini, Med seboj oddaljeni, Ki se čutita v korenini, Dve duši za ostale pozabljeni, Skupaj v bolečini, Nedotaknjeni in tako ranljivi,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!