
Smo na tem svetu še ljudje,
ki čutimo, smo še ljudje, ki ljubimo,
smo še ljudje, ki kaj store
ali smo otopeli za vse,
kar v svetu dogaja se.
O bog, kdaj bo konec te morije,
kdaj razum razsvetli vse,
ki pohlepu podrejajo se.
Kdaj za otroke, žene in može posije sonce,
jim razvedri obraz in ogreje srce.
Ves svet kriči, na tisoče ljudi hudo trpi.
Beseda nič ne velja,
kjer se srečujeta dva,
kjer sta pomembna oblast in denar,
za ljudi jim ni mar.
Kaj pomaga, če ves svet kriči, dejanja so pomembna, a teh ni.
Se jutri lahko to pri nas zgodi,
še koga razen mene skrbi, še koga srce boli.
Mene zares boli.
JeanneKategorije
Sorodne objave
PoezijaDanes je dan
Prav danes je dan za vrsto vprašanj, da Ti predano in zavestno sledim, se o čem poučim, kaj spremenim. Danes je dan, ko ne morem zabresti v…
PoezijaPesmi
So nastale v moji glavi, vedno divjajo nekje v višavi. Skoraj jih moram potiho utišat, da mi rime ne uidejo skozi usta. Počasi jih nizam, da…
PoezijaČustva
Dve rastlini, Med seboj oddaljeni, Ki se čutita v korenini, Dve duši za ostale pozabljeni, Skupaj v bolečini, Nedotaknjeni in tako ranljivi,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!