*
S poezijo v srcu, ki ne vene,
Lahko prenašamo življenja prozo.
Zapoj si pesem, ko bi hrulo od groze
Ob spoznanju, da je kruh tvoj kamen,
Da ti briga sile tvoje žre kot plamen,
Da pod pezo omaguješ, ki hudo te tlači
In misliš, da poti naprej ni in ne steze.
S poezijo v srcu, ki ne vene,
lahko prenašamo življenja prozo.
Trdno stoj in nikdar, nikjer ne kloni,
z zavestjo, da ob bok stojim ti vedno,
ne samo za Božič poezijo vedro
-(ki duha krepi in misel sladi)-
temveč za življenje vse ti jo poklonim.
Božič, 1949
*
*
Posvetilo, ki ga je napisala moja mama
mojemu očetu v knjigo poezije »Izbor iz Puškina«,
ki mu jo je poklonila za Božič leta 1949.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaDanes je dan
Prav danes je dan za vrsto vprašanj, da Ti predano in zavestno sledim, se o čem poučim, kaj spremenim. Danes je dan, ko ne morem zabresti v…
PoezijaPesmi
So nastale v moji glavi, vedno divjajo nekje v višavi. Skoraj jih moram potiho utišat, da mi rime ne uidejo skozi usta. Počasi jih nizam, da…
PoezijaČustva
Dve rastlini, Med seboj oddaljeni, Ki se čutita v korenini, Dve duši za ostale pozabljeni, Skupaj v bolečini, Nedotaknjeni in tako ranljivi,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!