Tam nekje se konča morje,
a še lepši pogled je na obzorje,
v soncu bleščijo se gore,
s snegom obdarjene.
V jasnem vremenu vabijo,
kot kristalno čist pogled,
prelep je ta naš svet,
vse je kot en sam cvet.
In ko gore in jezera žarijo,
tamkaj dobri ljudje živijo,
ponekot dobri kot kruh,
iznajdljivi, po miru up.
Če kdaj jim vreme ponagaja,
bolezen upočasni korak,
obrnejo se v nebo reko,
saj kmalu vse v redu bo.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaDanes je dan
Prav danes je dan za vrsto vprašanj, da Ti predano in zavestno sledim, se o čem poučim, kaj spremenim. Danes je dan, ko ne morem zabresti v…
PoezijaPesmi
So nastale v moji glavi, vedno divjajo nekje v višavi. Skoraj jih moram potiho utišat, da mi rime ne uidejo skozi usta. Počasi jih nizam, da…
PoezijaČustva
Dve rastlini, Med seboj oddaljeni, Ki se čutita v korenini, Dve duši za ostale pozabljeni, Skupaj v bolečini, Nedotaknjeni in tako ranljivi,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!