Le en sam cvet, ki mu ugaja, da cveti,
je roža na steklu skozi zimske dni,
ko sončni žarki jo vzamejo s seboj,
že druga vzcvetela bo nocoj.
Tam kukajo že zvončki iz tal,
Trobentic šopki rumeni,
le mačice so bolj sramežljive,
z lepimi cvetovi so darežljive.
Zdaj Vigred, Valentin nas kliče,
da ključ do koreni nam poišče,
Vse je kot, da se prebuja,
saj pomlad zdaj ne zamuja.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaDanes je dan
Prav danes je dan za vrsto vprašanj, da Ti predano in zavestno sledim, se o čem poučim, kaj spremenim. Danes je dan, ko ne morem zabresti v…
PoezijaPesmi
So nastale v moji glavi, vedno divjajo nekje v višavi. Skoraj jih moram potiho utišat, da mi rime ne uidejo skozi usta. Počasi jih nizam, da…
PoezijaČustva
Dve rastlini, Med seboj oddaljeni, Ki se čutita v korenini, Dve duši za ostale pozabljeni, Skupaj v bolečini, Nedotaknjeni in tako ranljivi,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!