
Je bela golobica z oljčno vejico vzletela,
iz zvonika koder je sedela,
se odpravila na morje,
tam modro toplo obzorje.
Odvrgla delček veje v nižino,
se naprej na pot podala, poletela,
nad Gorjance, gospodično je želela,
tudi tam delček oljke darovala.
Zdaj že kroži nad Muro hitečo,
kjer drugačen veter veje
še zadnji delček iz kljuna izpustila,
ljudem želi miru v duhu srečo.
Želi da se sosed s sosedom spravi.
spet poleti nazaj na zvonik odpravi,
na pot brez meja let ne pozabi,
ko domov se nikdar ne pozabi.
jože.kKategorije
Sorodne objave
PoezijaDanes je dan
Prav danes je dan za vrsto vprašanj, da Ti predano in zavestno sledim, se o čem poučim, kaj spremenim. Danes je dan, ko ne morem zabresti v…
PoezijaPesmi
So nastale v moji glavi, vedno divjajo nekje v višavi. Skoraj jih moram potiho utišat, da mi rime ne uidejo skozi usta. Počasi jih nizam, da…
PoezijaČustva
Dve rastlini, Med seboj oddaljeni, Ki se čutita v korenini, Dve duši za ostale pozabljeni, Skupaj v bolečini, Nedotaknjeni in tako ranljivi,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!