Se veter v drevesno jadro upira,
kjer pojejo veje, listje ki odpada,
si glasno med vejami pot utira,
pogled listje z dreves vse manj zastira.
Morda veter poje pesm moje mladosti,
prinaša sporočilo mi iz daljave,
kot glas mavrice skozi oblake,
nikjer ni lepše, ni ji enake.
So spomini ki nosijo bolečino,
lase obarvajo v srebrno,
vendar je lepota skozi čas,
Kakor mavrični glas.
Le za čim bi zdaj žaloval,
sem marsikaj tudi spoznal,
trnje na poti človeka krepi,
ga popolni, z njim živi.
jože.kKategorije
Sorodne objave
PoezijaDanes je dan
Prav danes je dan za vrsto vprašanj, da Ti predano in zavestno sledim, se o čem poučim, kaj spremenim. Danes je dan, ko ne morem zabresti v…
PoezijaPesmi
So nastale v moji glavi, vedno divjajo nekje v višavi. Skoraj jih moram potiho utišat, da mi rime ne uidejo skozi usta. Počasi jih nizam, da…
PoezijaČustva
Dve rastlini, Med seboj oddaljeni, Ki se čutita v korenini, Dve duši za ostale pozabljeni, Skupaj v bolečini, Nedotaknjeni in tako ranljivi,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!