Rdeči čeveljci za ples,
ki sami plešejo nožice.
Visoke petke, gladek lak,
za njimi željno gleda vsak.
Mamljivo, a tudi vprašljivo.
Kaj če prevzamejo nadzor
in plešejo kar brez prestanka,
se vrastejo v brhke nožice,
ki jim nikjer ni več obstanka?
Pomišljam in jih ne obujem,
z nožicami se posvetujem.
Izberem drugo obuvalo,
ki mi bo noge varovalo,
jih po domače bo ogrelo,
za lišpav ples ne bo skrbelo.
Copatki rdeči, nevpadljivi,
me grejejo v domači sreči.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaDanes je dan
Prav danes je dan za vrsto vprašanj, da Ti predano in zavestno sledim, se o čem poučim, kaj spremenim. Danes je dan, ko ne morem zabresti v…
PoezijaPesmi
So nastale v moji glavi, vedno divjajo nekje v višavi. Skoraj jih moram potiho utišat, da mi rime ne uidejo skozi usta. Počasi jih nizam, da…
PoezijaČustva
Dve rastlini, Med seboj oddaljeni, Ki se čutita v korenini, Dve duši za ostale pozabljeni, Skupaj v bolečini, Nedotaknjeni in tako ranljivi,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!