Smrti rahlo nastavim
svoj pravi obraz,
lažno zvabim jo v past,
da jo oddaljeno opazujem,
s lažmi zalezujem.
Oddaljeni svetovi,
porušeni gradovi,
vse ostaja za smrtjo,
da prekinila bi klic,
klic na pomoč
vsako noč.
Oddaljeni grom
trešči v moj obraz,
razbije sanje,
uniči upanje,
da smrti ubežim,
pred njo se skrijem
v dno svojih bolečin.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaDanes je dan
Prav danes je dan za vrsto vprašanj, da Ti predano in zavestno sledim, se o čem poučim, kaj spremenim. Danes je dan, ko ne morem zabresti v…
PoezijaPesmi
So nastale v moji glavi, vedno divjajo nekje v višavi. Skoraj jih moram potiho utišat, da mi rime ne uidejo skozi usta. Počasi jih nizam, da…
PoezijaČustva
Dve rastlini, Med seboj oddaljeni, Ki se čutita v korenini, Dve duši za ostale pozabljeni, Skupaj v bolečini, Nedotaknjeni in tako ranljivi,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!