Kraška gmajna
v pozni zimi obnemi,
obdaja jo le sneg
in žalostni pogled v daljavi,
ko vrne se sreča spet nazaj spomladi.
Šepet tišine,
šepet bežajočih se ptic,
ki letijo v tople kraje,
zapuščajo te naše kraške gmajne.
Obstane človeško oko,
ne sliši nobeno uho,
da tu v tem kraškem svetu
še kdo živi, le praznina
ovija vse strani,
sliši se le šepet
zimske, hladne noči.
Vse utihne,
vse molči,
le škripanje snega
se sliši nekje v daljavi...Kategorije
Sorodne objave
PoezijaDanes je dan
Prav danes je dan za vrsto vprašanj, da Ti predano in zavestno sledim, se o čem poučim, kaj spremenim. Danes je dan, ko ne morem zabresti v…
PoezijaPesmi
So nastale v moji glavi, vedno divjajo nekje v višavi. Skoraj jih moram potiho utišat, da mi rime ne uidejo skozi usta. Počasi jih nizam, da…
PoezijaČustva
Dve rastlini, Med seboj oddaljeni, Ki se čutita v korenini, Dve duši za ostale pozabljeni, Skupaj v bolečini, Nedotaknjeni in tako ranljivi,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!